Gen 42 | SloKJV | STEP | Torej ko je Jakob videl, da je bilo v Egiptu žito, je Jakob rekel svojim sinovom: „Zakaj gledate drug drugega?“

Genesis 42

42. Poglavje

1 Torej ko ^{▼▼[Leta 1707 pred Kristusom.]} je Jakob ^b videl, da je bilo v Egiptu žito, je Jakob rekel svojim sinovom: „Zakaj gledate drug drugega?“ 2 Rekel je: „Glejte, slišal sem, da je v Egiptu žito, pojdite tja dol in ga kupite za nas od tu, da bomo lahko živeli in ne umrli.“

3 Jožefovih deset bratov je odšlo dol, da bi v Egiptu nakupili žita. 4 Toda Jožefovega brata Benjamina Jakob ni poslal s svojimi brati, kajti rekel je: „Da ga ne bi morda doletela nesreča.“ 5 Med temi, ki so prihajali, so prišli Izraelovi sinovi kupovat žito, kajti lakota je bila v kánaanski deželi. 6 Jožef pa je bil guverner nad deželo in on je bil tisti, ki je prodajal vsemu ljudstvu dežele. In prišli so Jožefovi bratje in se sklonili pred njim s svojimi obrazi k zemlji.

7 Jožef je zagledal svoje brate in jih prepoznal, toda naredil se jim je tujca in jim ^{▼▼jim…: hebr. z njimi govoril trde stvari.} surovo govoril in jim rekel: „Od kod prihajate?“ Rekli so: „Iz kánaanske dežele, da kupimo hrano.“ 8 Jožef je svoje brate prepoznal, oni pa ga niso prepoznali. 9 Jožef ^d se je spomnil sanj, ki jih je sanjal o njih in jim rekel: „Ogleduhi ste. Prišli ste, da vidite nezavarovanost dežele.“ 10 Rekli so mu: „Ne, moj gospod, temveč so tvoji služabniki prišli kupit hrano. 11 Vsi smo sinovi enega moža. Mi smo zvesti možje, tvoji služabniki niso ogleduhi.“ 12 Rekel jim je: „Ne, temveč ste prišli, da vidite nezavarovanost dežele.“ 13 Rekli so: „Tvojih služabnikov je dvanajst bratov, sinovi enega moža v kánaanski deželi in glej, najmlajši je ta dan z našim očetom in enega ni.“ 14 Jožef pa jim je rekel: „To je to, kar sem vam govoril,“ rekoč: „Ogleduhi ste. 15 S tem boste preizkušeni. Pri faraonovem življenju ne boste šli od tukaj, razen če ne pride sèm vaš najmlajši brat. 16 Pošljite enega izmed vas in naj gre po vašega brata, vi pa boste zadržani ^{▼▼zadržani: hebr. zvezani.} v ječi, da se bodo vaše besede lahko dokazale, če je v vas kaj resnice, ali pa ste, pri faraonovem življenju, zagotovo ogleduhi.“ 17 Vse skupaj jih je za tri dni zaprl ^{▼▼zaprl: hebr. zbral.} v ječo. 18 Jožef jim je tretji dan rekel: „Storite to in živite, kajti bojim se Boga. 19 Če ste pravi možje, naj bo eden izmed vas zvezan v hiši vaše ječe, vi pa pojdite, nesite žito za lakoto vaših hiš, 20 toda svojega najmlajšega ^g brata privedite k meni. Tako bodo vaše besede preverjene in ne boste umrli.“ In storili so tako.

21 Rekli so drug drugemu: „Mi smo resnično krivi glede našega brata v tem, [da] smo videli tesnobo njegove duše, ko nas je rotil, pa mu nismo prisluhnili. Zato je nad nas prišla ta tegoba.“ 22 Ruben jim je odgovoril, rekoč: „Mar vam nisem govoril, ^h rekoč: ‚Ne grešite zoper otroka,‘ pa me niste hoteli poslušati? Zato, glejte, tudi njegova kri je zahtevana.“ 23 Niso pa vedeli, da jih je Jožef razumel, kajti govoril ^{▼▼govoril…: hebr. tolmač je bil med njimi.} jim je po tolmaču. 24 Obrnil se je okoli, proč od njih in zajokal. In ponovno se je vrnil k njim, se posvetoval z njimi in od njih vzel Simeona ter ga zvezal pred njihovimi očmi.

25 Potem je Jožef zapovedal, da naj njihove vreče napolnijo z žitom in denar vsakega povrnejo v njegovo vrečo in jim dajo preskrbo z živežem za na pot. In tako so jim storili. 26 Svoje osle so natovorili z žitom in odpotovali od tam. 27 Ko pa je eden izmed njih odprl svojo vrečo, da da svojemu oslu krmo v gostišču, je odkril svoj denar, kajti, glej, ta je bil v ustju njegove vreče. 28 Svojim bratom je rekel: „Moj denar je povrnjen in glejte, ta je celo v moji vreči.“ Njihovo srce jim je omagalo ^{▼▼omagalo…: hebr. šlo naprej.} in bili so prestrašeni, rekoč drug drugemu: „Kaj je to, kar nam je storil Bog?“

29 Prišli so k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo in mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, rekoč: 30 „Človek, ki je gospodar nad vso deželo, nam ^{▼▼nam…: hebr. je z nami govoril trde stvari.} je surovo govoril in nas prijel za ogleduhe dežele. 31 Mi pa smo mu rekli: ‚Mi smo pravi možje, mi nismo ogleduhi. 32 Nas je dvanajst bratov, sinov našega očeta. Enega ni, najmlajši pa je ta dan z našim očetom v kánaanski deželi.‘“ 33 Človek, gospodar dežele, pa nam je rekel: „S tem bom spoznal, da ste pravi možje. Enega izmed vaših bratov pustite tukaj z menoj in vzemite hrano za lakoto vaših družin in odidite. 34 Vašega najmlajšega brata pa privedite k meni. Potem bom vedel, da niste ogleduhi, temveč, da ste pravi možje. Tako vam bom osvobodil vašega brata, vi pa boste preprodajali v deželi.“

35 Pripetilo se je, ko so izpraznili svoje vreče, glej, da je bil sveženj denarja vsakega človeka v njegovi vreči. Ko so tako oni, kakor njihov oče, zagledali svežnje denarja, so bili prestrašeni. 36 Njihov oče Jakob jim je rekel: „Oropali ste me mojih otrok. Jožefa ni in Simeona ni in proč hočete odvesti [še] Benjamina. Vse te stvari so zoper mene.“ 37 Ruben je spregovoril svojemu očetu: „Moja dva sinova ubij, če ga ne privedem k tebi. Izroči ga v mojo roko, jaz pa ga bom ponovno privedel k tebi.“ 38 § Rekel je: „Moj sin ne bo šel dol s teboj, kajti njegov brat je mrtev, on pa je ostal sam. Če ga po poti, na katero greste, zadene nesreča, potem boste moje sive lase z bridkostjo privedli do groba.“